A vaš pa že hodi, pa šele 9 mesecev je star? Kako je napreden! Naš pa se še usede ne.
Mamice smo pogosto obremenjene z dosežki drugih otrok podobne starosti. Ne zavedamo pa se, da s tem veliko škodo delamo tako sebi, kot svojemu otroku.
Kakovosten gibalni razvoj ne določa točne starosti pri kateri bi otrok moral osvojiti določen razvojni mejnik. Še posebej pa ne velja, da je gibalni razvoj otroka, ki razvojni mejnik osvoji prej, boljši. Vsaj ne nujno. Kar je bistveno, je da vemo, da je vsak otrok svoja identiteta, rabi svoj čas za razvoj in predvsem rabi naše zaupanje in podporo.
Razvojna pot otroka do samostojne hoje
Otrok se od rojstva naprej pripravlja na svoj največji razvojni mejnik, hojo. Kdaj pa otrok shodi? Pravimo, da otrok shodi, ko SAMOSTOJNO opravi nekaj korakov v kosu, brez naše pomoči in brez opore. Za to je potrebnih veliko izpolnjenih pogojev.
Fizična pripravljenost
Najprej mora biti otrok fizično dovolj močan in pripravljen na ta korak. Ključno je tudi, da je dovolj samozavesten in suveren, da se odloči narediti korak brez opore. Hoja pa se seveda ne more zgoditi čez noč. Da otrok shodi, krepi svoje mišice že od rojstva.
Vse skupaj se začne že s prvimi premiki rokic in nogic, ki hkrati krepijo tudi trebušno jedro. Rotacije iz trebuščka na hrbet in obratno poskrbijo za koordinacijo in zavedanje lastne osi, zato otrok tudi med hojo lahko spremeni smer, se obrne in pride do željenega cilja.
Iz kobacanja do suverene hoje
Ključni razvojni mejnik, kdaj otrok shodi suvereno, pa je kobacanje. To je koordinirano, izmenično premikanje rokic in nogic, ko otrok na vseh štirih (po kolenih) šiba po celem stanovanju. Prav to izmenično gibanje diagonalne roke in noge je ključno za optimalen gibalni razvoj in ne samo za hojo.
Med uporabo obeh strani telesa se v možganih tvorijo sinapse – povezave med levo in desno polovico možganov. Z dobro koordinacijo otrok veliko lažje kvalitetno razvije svoje gibanje. Zelo kmalu po tem, ko se otrok dvigne ob opori pa sledi še hoja ob opori. To so že prvi zametki prave hoje. S tem otrok vadi gibe, ki jih potrebuje, da samostojno hodi.
Pogosta napaka staršev
Na tej točki ogromno (veliko preveč) staršev naredi eno od največjih napak pri podpori otrokovega razvoja. Ker otrok že hodi ob opori, imajo občutek, da z njihovo pomočjo lahko hodi tudi po prostoru. S tem naredijo veliko škodo otroku in veliko otrok zato shodi, morda prej, vendar nekvalitetno.
Ker otroci stabilnosti, samozavesti, gibov in krepitve mišic niso osvojili sami, shodijo zelo ne suvereno. Prisotnih je veliko padcev (precej več, kot če otrok shodi samostojno), otroci so nesamozavestni, saj imajo občutek, da nobene stvari ne morejo doseči sami.
Zaradi fizične nepripravljenosti na hojo lahko pride do deformacijo v kolkih, kolenih, ramenskem obroču in skrajšani ahilovi tetivi (posledica hoje po prstih) in ogromno od teh deformacij je vidnih šele kasneje v življenju, lahko celo v odrasli dobi.
Najbolj primerno časovno obdobje – kdaj naj otrok shodi
Čas, kdaj otrok shodi, je pravzaprav daljše časovno obdobje razvoja. Nekateri otroci shodijo že pri 8, 9 mesecih, med te ko nekateri rabijo tudi skoraj dve leti. Vse kar je vmes je dobro, če otrok res sam pride do osvojitve hoje.
Kakršnokoli vodenje za roke zelo slabo vpliva na otrokov gibalni razvoj. Dovoljeno je le spodbujanje otroka k samostojni hoji, kar pomeni, da ga lahko pokličemo, vabimo, da se spusti od opore in naredi prve korake. Ko hodi ob opori, mu lahko igračko prestavljamo in s tem spodbudimo korake ob opori, kasneje opore razmaknemo (npr. kuhinjske stole razmaknemo med seboj in igračko prestavljamo s stola na stol in otrok vmes naredi kakšen samostojni korak).
Kaj storiti, če je otrokova hoja nenavadna?
Kadar opazimo pri otroku med hojo kakršno koli atipičnost, se moramo posvetovati z zdravnikom ali strokovnjakom za razvoj, ki bo ocenil ali je potrebno izvajanje posebnih vaj oziroma kakšen drug ukrep.
Take atipičnosti so lahko na primer: zvito stopalo navznoter ali navzven, zvijanje nogic, ko otrok poskuša stati ali hoditi, nogice izrazito v obliki črke O (do neke mere je to sicer normalen potek razvoja, vendar če niste sigurni, rajši vprašajte zdravnika)…
Otrokova želja po gibanju
Otrok se ves čas želi gibati po prostoru. Že zelo kmalu po rojstvu začne iskati načine, kako bi prišel do želenega cilja. Na srečo je že sama narava poskrbela, da normalen, tipičen gibalni razvoj poteka v smeri, da se otroku želja po gibanju izpolni že zelo zgodaj.
Najprej se otrok giba okoli svoje osi, kasneje kobaca po prostoru, nato sledi hoja (in posledično tudi kakšna buška) in še predno se zares zavemo, da smo postali starši, naše čudežno bitjece že teče pred nami.
Čeprav je starševstvo najnapornejše delo in biti starš je res težka vloga, pa vendar je to najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju. Vsak skupen trenutek je največje darilo, sprejmite ga z odprtimi rokami.